Ta zapis se je rodil nekega jutra ob kavi z nekom, ki mi je zelo pri srcu. Zabolelo me je, ko sem videla, kako lahko nekaj, kar se mi je z današnje perspektive zdelo tako nepomembno, nekoga tako zelo prizadene. Najraje bi takoj začela z nasveti, razlagala, mirila in prepričevala, da nekoč vse to ne bo več tako pomembno. Pa sem se ustavila.

Pomislila sem nase v teh letih in v hipu razumela, da nekaterih stvari mladim preprosto ne moremo razložiti. Morajo jih doživeti sami, se skozi življenje kdaj zmotiti, razočarati, pasti in znova vstati, da jih lahko nekoč zares razumejo. Droben trenutek me je spomnil, kako zelo nas lahko v mladosti prizadenejo stvari, na katere z leti začnemo gledati povsem drugače. In pomislila sem, koliko lažje bi bilo, če bi si lahko nekaj tega, kar danes vemo o življenju, prišepnili že takrat.

Ko bi se srečali jaz pri 30 in jaz pri 60
Včasih pomislim, kako zanimivo bi bilo, če bi lahko danes, pri svojih 60-ih, za eno samo uro sedla na kavo s svojo 30-letno različico. Nekaj stvari bi ji prišepnila, nekaj bi ji zamolčala in marsikaj bi ji pustila, da odkrije sama. Verjetno bi prišla na visokih petah, s tistimi mojimi nekoč platinasto blond lasmi, pristriženimi v takrat modno levjo grivo v stilu Bonnie Tyler. In seveda z glavo polno načrtov, želja in skrbi.

Bog ne daj, da bi mi kdo takrat hotel kaj svetovati. Pri tridesetih sem bila prepričana, da o življenju že kar veliko vem. Če sem čisto iskrena, sem mislila, da vem skoraj vse. In ker se je marsikaj, česar sem se lotila, nekako izšlo po moje, sem imela seveda še toliko manj razlogov, da bi poslušala druge. Takrat sem mislila, da imam odgovore skoraj na vse, danes pa vem, da vprašanja še niso bila prava.

In morda je bilo prav tako. Nekaterih nasvetov tako ali tako ne slišimo, dokler nam jih življenje ne pove samo. Življenje ima pač svoj smisel za humor – največ nas nauči ravno takrat, ko smo prepričani, da že vse vemo.


Z leti vse bolj izbiramo sebe
Pri tridesetih se nam pogosto mudi. Čim več doseči, se dokazati. Zato bi ji danes rekla: ne trudi se preveč, da bi bila všeč vsem. Nekateri ljudje te bodo začutili, drugi ne. Nekateri bodo ostali desetletja kot večna mala črna obleka, ki nikoli ne izgubi svoje vrednosti, spet drugi le eno sezono, kot modni kos, ki je imel svoj trenutek in potem ostal v preteklosti.

Ne izgubljaj časa z ljudmi, ki te ne marajo. Raje vračaj ljubezen tistim, ki jo dajejo tebi. Tudi moda ti z leti ne bo postala manj pomembna. Le manj te bo zanimalo, kaj naj bi oblekla, in veliko bolj, v čem se počutiš kot ti. Morda je prav v tem razlika med modo in slogom. In tudi med mladostjo in zrelostjo.

Ne boj se let
In leta? Naj te ne skrbijo preveč. Pri tridesetih se ti mudi postati nekdo. Seveda imaš načrt. Potem življenje naredi nekaj popravkov. Brez tvojega dovoljenja. Z leti pa ugotoviš, da je najlepše, ko si končno dovoliš biti to, kar si.

Vsako obdobje nekaj vzame, a veliko tudi prinese. Izkušnje. Več miru. Boljši občutek za ljudi. Pogum reči ne. Svobodo reči da. In vse manj potrebe, da bi svoje življenje pojasnjevala drugim.

In še nekaj bi ji rekla: ne skrbi toliko vnaprej. Veliko stvari, zaradi katerih danes ne spiš, se bo uredilo drugače, kot si predstavljaš. Nekatere same od sebe, nekatere bo uredil čas, nekaj pa jih bo preprosto nehalo biti pomembnih. Skrbi imajo nenavadno navado, da so ponoči veliko večje kot zjutraj.


Tudi ovinki te nekam pripeljejo
Bi svoji 30-letni sebi preprečila napake, če bi lahko? Mislim, da ne. Če bi iz svojega življenja odstranila napačne odločitve, razočaranja in zgrešene poti, bi odstranila tudi lekcije, zaradi katerih danes drugače gledam na življenje.

Zato ti ne bi rekla: Ne naredi napake.
Rekla bi ti: Naredi jo. Zmoti se. Samo pravočasno prepoznaj, kdaj je čas, da greš naprej.

Zaljubi se. Kdaj izberi narobe. Spremeni mnenje. Opraviči se. Odpusti. Kakšen neuspeh še ni poraz in začeti znova ni nikoli prepozno. In kadar padeš, vstani. Ni treba vedno elegantno. Pomembno je, da vstaneš.

Povej ljudem, da jih imaš rada. Ne predvidevaj, da vedo. Pokliči. Objemi. Povej. In ko boš nekoč pogledala nazaj, naj bo več trenutkov, ki si jih živela, kot tistih, ki si jih samo čakala.

Ne čakaj na posebne priložnosti
Rekla bi ji tudi, naj ne čaka na posebne priložnosti. Naj vsak dan obleče "ta boljšo obleko", uporabi najljubši parfum, gre na potovanje, si privošči dolg pogovor s prijateljico in si brez slabe vesti vzame dan zase. Naj potuje, kadar le more. Potovanja ne širijo le obzorij, ampak prinašajo ljudi, zgodbe in nepričakovane priložnosti, ki lahko včasih spremenijo celo tok našega življenja. Verjemite, preverjeno. In naj se nauči kdaj reči tudi ne, brez dolgih pojasnil. Predvsem pa naj ne čaka, da bo vse popolno. Danes, pri svojih 60-ih, dobro vem, da popolnosti ni. In medtem ko jo iščemo, življenje teče dalje.

Življenje žal nima tajnice, ki bi nas pravočasno obvestila: danes je posebna priložnost.

Včasih je posebna priložnost čisto navaden torek. Kava v dobri družbi. Zajtrk z nekom, ki ga imamo radi. Kozarec dobrega vina ob preprostem krožniku špagetov. Nepričakovan pogovor. Večer, ki se začne brez načrta in konča s smehom, ki napolni prostor in dušo. Zato ne hrani lepih stvari za nekoč. Uporabljaj jih danes. In še bolj skrbno zbiraj lepe trenutke. Stvari se obrabijo, trenutki ostanejo.


In na koncu bi ji rekla samo to
Če bi danes res sedela nasproti svoje 30-letne sebe, se sprašujem, ali bi ji vse to sploh povedala. Morda ne. Morda bi pri Gregi v moji najljubši kavarni Ginger naročila še en macchiato ali kozarec prosecca in jo samo poslušala.

Nekaterih stvari pač ne moremo izvedeti vnaprej. Moramo jih doživeti. Se zmotiti. Zaljubiti. Razočarati. Izgubiti kakšno prijateljstvo. Začeti znova. In nekoč razumeti, da so nas tudi ovinki pripeljali tja, kjer smo danes.

Njej, zaradi katere je ta zapis sploh nastal, želim le, da bi bilo življenje z njo čim bolj nežno in da bi skozi vse svoje ovinke srečno našla pot naprej. In morda bi ji zato danes rekla pravzaprav isto kot svoji 30-letni sebi:

Ne boj se življenja. Živi ga.

Če bi lahko danes za eno uro sedli nasproti svoji 30-letni različici, kaj bi ji povedali vi?

✍️ Mirjana Stiplošek Gorza
Foto: Vito Gorza | fotografije obdelane s pomočjo AI
Sorodne vsebine:

https://www.lamiriam.si/dolgo%20zivljenje,%20kakovost%20zivljenja,%20dobro%20zivljenje

https://www.lamiriam.si/zavestna-izbira-odnosov